Magic Evening, Antigona, Slovenija gori!

Janja Sterle

Ob pogledu na današnji večerni program bi se nemara lahko vprašali, kaj povezuje te tri predstave. Nekateri bi rekli, da nič. Nekateri bi se morda spomnili, da je Sofoklejevo delo tragedija, s to oznako pa bi glede na naslov morda povezali tudi projekt Sebastijana Horvata. Ali pa tudi ne. Toda: Magic Evening vendar namiguje na to, da se nam obeta čaroben večer, ali ne?

Predstava Anice Tomić in Jelene Kovačić, ki jo lahko označimo kot preplet komedije, drame absurda in tragedije z elementi grozljivosti, se resda prične povsem nedolžno in lahkotno, vendar pa to razpoloženje na neki točki zamenja strah. Strah pred kom? Pred drugimi, samim seboj ali nečem tretjim? Kdaj strah postane paranoja, kdaj pa "je votel, zunaj pa ga nič ni"? Z vprašanjem oziroma tematiziranjem strahu na eni ter poguma na drugi strani se v manjši ali večji meri ukvarja tudi grški dramatik. Ne le, da nas tragedija Antigona spomni in opomni, da nismo na svetu zato, da bi sovražili, ampak ljubili, temveč nas tudi nagovarja k temu, da postanemo uporniki. Da naredimo tisto, kar mislimo in vemo, da je prav, ne pa da zgolj (slepo) sledimo zakonom. Tako kot Sofoklej se tudi Horvat loteva socialnih, moralnih in psiholoških vprašanj. Avtorski projekt Slovenija gori!, ki je bolj poetičen kot dokumentarističen, je črn in tesnoben, vendar resničen. Je prikaz sodobne družbe in sistema, v katerega smo ujeti.

Očitno je, da je vsaj med Antigono in Slovenijo gori! moč najti skupni imenovalec: moč države in nemoč posameznika. Kršenje in krčenje človekovih pravic. Človeško dostojanstvo. Iskanje pravice in resnice. Zastavljanje takšnih in drugačnih vprašanj ter iskanje odgovorov nanje.