Projekcije kratkih igranih filmov študentov UL AGRFT

Tina Benčan, Ana Kolenc

1. dan – V četrtek smo si v sklopu filmskega dela Borštnikovega srečanja ogledali tri kratke igrane filme študentov AGRFT. Prvi je bil na sporedu Šum režiserke Ize Skok. Film, v katerem ni dialoga, prikazuje mlado dekle, ki jo je zapustil oče in njeno mamo, ki jo je zapustil mož. Mati si je našla novega ljubimca, hči pa se počuti zapostavljeno, zato dela najrazličnejše reči, da bi pridobila mamino pozornost. Sledil je film Misli Roka Hvale, ki je gledalčevo pozornost z intimne ravni preselil na globalno oz. družbeno. Spremljamo Matejo, hči in starejšo sestro, ki jo pošljejo v prevzgojni center. Prikazan svet je modrih barv, sterilna in futuristična antiutopija, v kateri je kakršnakoli človeškost ali empatija zatrta. Kot zadnjega pa smo si ogledali film Slastni gnus Mihe Možina, v katerem na zelo nazoren način briše mejo med privlačnim in ogabnim. Znanstvenica Petra v želji, da bi izumila probiotični jogurt, ki dejansko deluje, začne izgubljati razum, ustvari pa nekaj, no … slastno gnusnega. Projekcije so potekale v prostoru GT22 ali v "dnevni sobi z dobrim zvokom", kot se je po projekcijah pošalil Miran Zupančič, eden izmed gostov pogovora, ki je sledil, in profesor filmske režije na AGRFT. Drugi gost je bil Miha Možina, avtor zadnjega predvajanega filma. Govora je bilo o nastajanju filmov na AGRFT oz. predvsem o pogojih njihovega nastajanja. Kako glede na dane možnosti in omejitve (finančne, časovne, etične), posneti najboljši film, ki ga je pod temi pogoji sploh mogoče? In kako te iste omejitve vplivajo na slovenski film, ko se ta preseli izven okvira akademije?

Tana Benčan

 

2. dan – Filmi, ki smo jih videli včeraj, dokazujejo avtorstvo, izjemnost in individualnost študentov UL  AGRFT. Na sporedu so bili trije kratki igrani filmi. Jogi in škatla v režiji Arona Horvatha  je kratek road movie, ki na humoren in igriv način predstavil temačno  problematiko vključevanja mladine v družbeni sistem. Dva fanta, Jogi in Davor, naletita na birokratsko oviro in sicer, da jima po pomoti dostavijo paket. Protagonist Jogi se odloči, da bo paket vrnil cilja pa ne more realizirati zaradi sistma, ki se ne ozira na posameznika, zato se odloči, da bo vajeti vzel v svoje roke in paket dostavil sam. Drugi film Oropana duša režiserja Augusta Adriana Braatza problematizira odnos med človekom danes in materialistično logiko kapitalizma z nadrealištičnimi primesmi. Braatz je inspiracijo za svoj kratki film dobil ob kraji kolesa. "Vsem mojim prijateljem so že ukradli kolo, ko so ga še meni, sem pa pomislil, kaj če bi naredil zgodbo o nekomu, ki krade kolesa, saj je to tu zelo aktualno, in o tem, da bi tat imel fetiš, povezan s tatvino, da ne bi kradel samo zaradi denarja," nam je zaupal Braatz. Zadnji  na sporedu je bil 1319. dan v režiji Domna Martinčiča. Film se osvobodi zgodbe. En dan. Mož se malo ustavi, nato gre dalje. Vizualno je film močan, nad izrečenim prevlada sugestija, zato filmska pripoved učinkuje s posebno zmožnostjo, da se v vsakem dotakne njegovih osebnih strun. Filmi, ki smo jih videli, dokazujejo avtorstvo, izjemnost in individualnost študentov UL  AGRFT, še posebej bi izpostavila igralski govor, ki je bil osvežujoče organski.

Ana Kolenc