Refleksija: Sad Songs from the Heart of Europe

Jernej Potočan

Sad Songs from the Heart of Europe je študija žalosti kot nečesa intimnega in odmaknjenega od očes družbe, ki pa se sooči z javnim. Izhodišče, iz katerega predstava pristopi k temi, je kanonizirana zgodba Zločina in kazni, preko katere pa preverja različne perspektive likov in prekinja z logiko izvirnika. Modus operandi, ki se izkaže za najprimernejšega pri spopadanju s tematiko, je artikulacija preko pesmi, ki pa to niso. Deset (pogojno rečeno) pesmi, ki jih z bolj tradicionalno lirično formo veže predvsem neka izpovednost, se zvrstijo ena za drugo in zastopajo sicer bolj preslišane like iz omenjenega romana, s tem, ko jih predstavijo v najbolj ranljivem stanju, pa jih naredijo tudi bolj človeške. Hrepenenje po presežnem, ki se izkaže za vseprisotno, like spravlja v dilemo, kako se soočati s seboj. Na eni strani se vzpostavi težnja po samozanikanju, nasproti tej pa se postavi želja po samoaktualizaciji. Indici, razbrani iz likov, ki se preko desetih sekvenc naselijo v igralki Liisi Sofii Pöntinen, sugerirajo, da se prvo izkaže za nezadovoljivo, drugo pa za nedopustno v kontekstu družbe. Odsotnost zmagovalca, protagonista, ki bi izstopal iz povprečja,  predstavi obup kot nekaj univerzalnega, žalostne "pesmi", ki  delujejo tako vseprisotne, da bi se lahko potegovale za mesto najboljšega izvoznega artikla Evrope, pa zgolj pričajo o preslišanih zgodbah njihovih zapisovalcev.