»Something Wicked this Way Comes«

Deja Bečaj

Smo sredi letošnjega indijanskega poletja. Mogoče vidimo sneg v aprilu, da pa bi padal prej, si težko predstavljam. Letni časi se počasi a vztrajno premikajo in zamikajo. Take drastične spremembe v ozračju, ko namesto pričakovanega dobiš nekaj bolj prijetnega, a ta pojav ni na pravem mestu, podrejo cikličnost na katero smo navajeni. Nepričakovani ovinki nas vržejo iz ravnotežja, mogoče celo bolj na podzavestni ravni kot si lahko predstavljamo. Smo komplicirana bitja, a z lahkoto zmanipulirani; vsak dogodek, bolj trda ali narobe razumljena beseda, vsako dejanje, celo polna luna na nas pusti sled. Kot bi bili iz plastelina, polni odtisov, vdolbin in razpok; zaznamovani in preoblikovani. Če ne popokamo zaradi koga/česa drugega, se bomo raztrgali sami. Shakespeare je v središče svojih dram rad postavljal osebe, ki so same sebe pripeljale do pogube; bodisi zaradi hlastanja po moči (Macbeth), bodisi zaradi preobčutljivosti (Hamlet), sproti pa so zaradi nepremišljenosti ali strahu, posredno ali neposredno pogubile druge. Njegove tragedije se šibijo pod težo umorjenih likov. Sreda na Borštnikovem srečanju se bo tudi.

Shakespearu bo število trupel na odrih pomagala povečati predstava Ljudožerci. Soočala nas bo s človeško naravo, katera sloni na primarnem instinktu preživetja. Ko je poskrbljeno za osnovne potrebe pa na plan pride oportunističnost. Kako daleč lahko potisnemo mejo iznajdljivosti, je grozljivo. No, pa saj je zgodba o kanibalizmu zgolj prispodoba potrošniške družbe. Ob vzpostavitvi bolj sprejemljivih razlag, se predstava ne zdi tako travmatična. Takšna družba ne bo nikoli obstajala … tako kot ne obstaja globalno segrevanje. 24°C v oktobru ni nič zastrašujočega.