Slovenija gori!

Premiera 22. 5. 2017, Dvorana novomeške pomladi, Anton Podbevšek Teater
Predstava traja 2 uri 15 minut in nima odmora.

Avtor in režiser Sebastijan Horvat
Dramaturg Andrej Zupanec
Scenografka Barbara Kapelj
Avtor glasbe Drago Ivanuša
Kostumografka Belinda Radulović
Oblikovalec zvoka Uroš Bon
Oblikovalec svetlobe Simon Žižek
Oblikovalec vizualij Gašper Brezovar
Asistent oblikovanja svetlobe Srečko Malovič

Nastopajoči in soavtorji besedila
Nejc Cijan Garlatti • Iztok Drabik Jug • Alja Kapun • Noemi Veberič Levovnik • Aljoša Ternovšek

Predstavo težko etiketiramo kot dokumentaristično, saj dejstva in druge informacije predstavlja poetično. Vsebina je črna, tesnobna, a resnična. Napetost in nelagodje izvirata iz mahinacij ter kršenj človekovih pravic. Sledita ji naglušnost pristojnih in podajanje odgovornosti, kar posameznika pahne v kafkovsko kolesje birokratske nemilosti, katere posledici sta izguba volje, motivacije in razvoj psihičnih težav.
V času, ko so množični mediji in družbena omrežja prezaposleni s trivialnim, not-a-news poročanjem, se sistem poganja sam in vzdržuje obstoječe stanje, zanimanje pa spodbudi samo zgodba, ki je popoln odklon od prevladujoče narative. Šok, škandal, šokantno, afera in drugo medijsko kričanje iz vseh kanalov sporočanja so že davno prešli kritično točko in funkcijo četrte veje oblasti. Tudi razkrinkane manipulacije gredo mimo popolnoma brez posledic, še huje, vsak tovrstni primer še bolj utrjuje in normalizira početje države in medijev, na rob odriva in kriminalizira žvižgače in druge, ki povzdignejo glas. Poduk in sporočilo prestrašeni populaciji sta popolnoma jasna. Ne govori, ne povzdiguj glasu, obnašaj se vlogi primerno, ne postavljaj neprimernih vprašanj.

* V predstavi so uporabljeni motivi iz romana Sence ne gorijo (Založba Sanje) Erika Valenčiča.

O terorizmu kot možni obliki aktivizma je ne tako dolgo nazaj, v romanu Sence ne gorijo, ki je izšel pri založi Sanje, pisal Erik Valenčič, zdaj pa se je v predstavi Slovenija gori! v jasni navezavi na roman iste tematike lotil Sebastijan Horvat.
Podobno kot v romanu imamo tudi v predstavi skupino ljudi, ki se povežejo v teroristično celico, razpravljajo o mogočih tarčah svojih akcij, pripravljajo bombe in nazadnje tudi nekajkrat napadejo, pri čemer se – ponovno sorodno kot v romanu – njihove akcije stopnjujejo; od razstrelitve spomenika žrtvam vseh vojn, pri kateri se še trudijo, da napad ne bi povzročil žrtev, pa do razstrelitve ljudi polnega Cankarjevega doma ob neki proslavi, kar korelira tudi s skorajda ponarodelo Žižkovo izjavo: "Največ bi naredili za slovensko kulturo, če bi razstrelili Cankarjev dom!"
Sledi stanje "po akciji" in preusmeritev pozornosti na občinstvo, ki je ob koncu projicirana na tablo, na kateri so napisana imena vseh posameznikov in organizacij, proti katerim se je treba boriti – občinstvo je sokrivo in tudi soodgovorno. Mi smo tisti, ki moramo nekaj storiti.
Anja Radaljac, Delo, 29. 5. 2017