Hitchcock

Premiera 20. 4. 2017, spodnja dvorana Slovenskega mladinskega gledališča
Predstava traja približno 1 uro 20 minut in nima odmora.

Ustvarjalci
Agnieszka Jakimiak (besedilo in dramaturgija) • Katarzyna Leks (scenografija in kostumografija) • Agata Maszkiewicz (koreografija) • Weronika Szczawińska (režija) • Piotr Wawer Jr. (dramaturgija in glasbena oprema)

Prevajalka Tatjana Jamnik
Lektorica Mateja Dermelj
Oblikovalec zvoka Silvo Zupančič
Oblikovalec luči David Cvelbar
Tolmačka na vajah in šepetalka Špela Kopitar
Strokovni sodelavec Matjaž Marinič
Oblikovanje maske Nathalie Horvat
Vodji predstave Janez Pavlovčič, Gašper Tesner

Igrajo
Primož Bezjak • Damjana Černe • Daša Doberšek • Draga Potočnjak • Matej Recer • Katarina Stegnar

Prestavo je podprlo Veleposlaništvo Republike Poljske v Ljubljani.

Ali na filmskem platnu vsak gledalec vidi isto? Če si Hitchcockove filme ogledamo na novo, se izkaže, da se spomini z nekdanjih ogledov mešajo s sedanjimi pričakovanji, prizori, ki so si jih od mojstra suspenza izposodili drugi filmarji, spreminjajo dojemanje izvirnika, predstava o njegovi ustvarjalnosti pa vpliva na njeno trenutno branje. Če Hitchcockove filme pogledamo še pobliže, lahko opazimo, da so dosti bolj zabavni, čudaški in netipični, kot smo morda pričakovali.

V predstavi Hitchcock je v središču zanimanja, kaj se v Hitchcockovih filmih in v pogovorih s Hitchcockom in o Hitchcocku izmika nadzoru. Ogledujemo si tipično hitchcockovsko plavolasko, ki se odmika od tipa hitchcockovske plavolaske, in mojstra kinematografije, ki ne izpolnjuje zahtev, povezanih s statusom mojstra. Hitchcockova kinematografija je tovarna pogosto neprepoznanih in protislovnih čustev, pa tudi prostor, v katerem se strogo določene identitete – ženske, moškega, zvezde, avtorja – razpočijo in pokažejo svoja neskladja.

Vsekakor lahko govorimo o sveži, specifični režijski estetiki, ki jo je vnesla na oder mlada poljska ekipa […]. Pri tem ne gre le za premišljeno odmerjeno estetsko podobo filmskih klasik izpred dobrega pol stoletja […]; predvsem gre za izjemno kompozicijo odra skozi koreografijo teles in scenskih predmetov na odru, ki deluje primerljivo s tem, kako je Hitchcock konstruiral filmske podobe, za vprašanje, kako sporočati skozi postavitev teles in konstrukcijo odrske podobe.

Nika Arhar, Delo, 25. 4. 2017